Zgodba, v katero bi se morala poglobiti tudi Dončićeva druščina

Foto: Luka Kotnik

Vprašanje načetega kulta slovenske košarkarske reprezentance, ki se med drugim odraža v ohlajanju navijačev, lahkotnosti odpovedi in splošni negativni klimi, je precej bolj kompleksno, kot se zdi na prvi pogled, in še zdaleč ni povezano le z rezultati. Zgleden primer in zajetno mero optimizma medtem ponuja nedavno končano evropsko prvenstvo za mlajše člane.

Zaprta knjiga zlatega selektorja

Košarka

10:06 2

Košarka

10:06 2

Kje bomo gledali nove slovenske košarkarske junake?

Košarka

5:00 0

Košarka

5:00 0

Na zadnji junijski dan leta 2022 se je ob bučanju nabito polnih Stožic po visoki zmagi nad Hrvaško zlati kapetan Goran Dragić ob veličastni reprezentančni vrnitvi znašel na rokah svojih soigralcev, ki so le deset mesecev pred tem zaigrali v polfinalu olimpijskih iger. Slovenska reprezentanca je tedaj delovala homogeno, z jasno hierarhijo in zastrašujoče močno, verjetno celo najbolj v svoji zgodovini. A že nekaj tednov zatem so se v to enotnost zajedle razpoke. Posledično so privedle do polarizacije in ob neodzivnosti odgovornih do postopnega spodkopavanja reprezentančnega kulta.

Začelo se je z izbiro dvanajstega potnika na EuroBasket, nadaljevalo s podiranjem reprezentančne hierarhije in nezmožnostjo sobivanja osrednjih zvezdnikov, na kar se odgovorni niso znali odzvati. Sledila je velika zapravljena priložnost za drugo kolajno in posledična vodstvena nesoglasja o nadaljnjih usmeritvah, tudi pri vprašanju selektorja.

Za širšo košarkarsko javnost danes pravzaprav niti ni pomembno, da je del nekdanjih tesnih prijateljev in sooblikovalcev najlepših poglavij slovenske reprezentance, tudi zlatega EuroBasketa 2017, med seboj sprt. Vsekakor pa se te javnosti močno dotika zbledeli kult reprezentance.

Ta, roko na srce, sovpada tudi z generacijsko vrzeljo in pomanjkanjem večjega števila kakovostnih košarkarjev. Po drugi strani pa je tudi v precejšnji meri posledica stanja duha in drže vodstva reprezentance in KZS, ki sta se na vseh ravneh čvrsto oklenila Luke Dončića, ob soju žarometov in sprejemanju številnih kompromisov pa premalo pozornosti namenila drugim deležnikom in sistemom.

Zadnja članska reprezentančna akcija, prežeta z odpovedmi, je ponudila dokaj jasen vpogled v trenutno realnost. Reprezentanca brez prvega zvezdnika in še nekaj pomembnih posameznikov nima ustrezne kakovosti in igralne ideje za premagovanje tekmecev, kakršna sta Estonija in Švedska. Deloma prazne tribune Stožic pa so po eni strani odraz slovenske navijaške kulture, ki ekipe ne podpira v “dobrem in slabem”, hkrati pa tudi odgovor panožni zvezi, ki je cene vstopnic v upanju na “Dončićev učinek” močno zasolila.

Bilo bi zelo populistično in demagoško, če bi po uspehu mlade reprezentance, ki je v nedeljo s finalnim zmagoslavjem pred številnimi navijači v Stožicah potrdila naslov evropskega prvaka, to postavili na piedestal in tendenciozno očitajoče vlekli vzporednice s člansko reprezentanco. Dejstvo je namreč, da ima tudi ta reprezentanca, kot številne podobno uspešne v zgodovini, močno omejen članski potencial. Za mnoge od teh fantov v članski košarki na najvišji ravni ne bo prostora. Poleg tega so prvenstva v mlajših kategorijah pregovorno specifična.

Vseeno pa se velja poglobiti v zgodbo te generacije in iz nje izvleči precej več kot le nekaj posameznikov, ki že igrajo ali pa bodo igrali za člansko vrsto. To skupino košarkarjev, ki se je sicer skozi leta malce spreminjala, a je imela vseskozi stabilno jedro, odlikujejo izjemna pripadnost, povezanost, požrtvovalnost, brezkompromisno sprejemanje vlog, podrejanje skupnemu cilju, nesebičnost, jasen igralni koncept … Nad vsem pa bdi jasna ideja selektorja.

Svojo nalogo je na tej ravni opravila tudi Košarkarska zveza Slovenije s svojim vodstvom in predvsem Mirkom Jurjavčičem kot vodjo mlajših reprezentanc. V selektorju Danijelu Radosavljeviću je namreč prepoznala strokovnjaka z vizijo za večletno delo in gradnjo večkrat omenjenega kulta. Obenem je prisluhnila tudi njegovim idejam o konceptu priprav in za piko na i organizirala odlično domače evropsko prvenstvo.

Kadra zlate mlade Slovenije s prvenstva v Stožicah res ni mogoče preslikati na člansko raven. Idejo, energijo, miselnost, odnos do dresa in še marsikaj pa vsekakor.